»Samo en potni list imam. To je potni list moje domovine in rad bi ga obdržal. Čeprav so mi ponudili priložnost, nikoli, niti v najtežjih letih, nisem razmišljal o tem, da bi zapustil Iran in postal begunec.«

»Vem, da filmi, ki jih snemam, iranske vlade ne osrečujejo, ampak to še ni razlog, da zapustim domovino.«

»Na pomoč sem poklical človeka, ki je preživel veliko časa za zapahi in je trenutno žal spet tam – Mehdija Mahmoudiana.«

»Že več kot tri mesece se zdaj dan in noč ukvarjam s to oskarjevsko kampanjo.«

»Mislim, da je to primeren trenutek, da pozovem vse ljudi, vse Irance z vsemi njihovimi razhajajočimi se mnenji, kjer koli na svetu že so, v Iranu ali v tujini. Dovolite mi, da vas prosim eno samo stvar. Dajmo na stran vsa naša nesoglasja, vse razlike. V tem trenutku sta najpomembnejši naša država in njena svoboda.«

»Moje filme vedno navdihuje okolje, v katerem se znajdem. Pred tem nisem bil nikoli v zaporu, moje okolje je bila le običajna družba. Tisto, kar sem videl, me je inspiriralo, torej vsakodnevno življenje povsem običajnih ljudi. Ko pa sem postal zapornik, se je bilo nemogoče izogniti vplivu tistega, kar sem doživel in videl.«

»Ne razkrije ničesar o njegovem filmu.«

»ne razkrije ničesar o njegovem filmu«

»Začeli smo skicirati možne poteke dogajanja, ampak vedel sem, da so najpomembnejši avtentičnost zgodb o zaporniškem življenju in različni načini, na katere jih je mogoče pripovedovati.«